Center za slovensko književnost predstavlja – Kristina Hočevar (Rujenje)
Pred sedmo pesniško zbirko Rujenje / Half of a C / C 的一半 Kristine Hočevar je nastajala njena istoimenska razstava, ki je s knjigo soobstajala v tesnem odnosu v času galerijske postavitve (njuna navezanost se sledi s kodo QR v knjigi), nobene od njiju pa ne bi bilo, če se avtorica v l. 2017 ne bi odzvala na povabilo na pesniško rezidenco na Kitajskem. Velikodušna medkulturna izkušnja je med drugim odprla možnost za intenzivno spoznavanje drugačnih konceptov zasebnosti, intime, jezika, v premisleku česar pa je postalo neizogibno tudi tematiziranje sodobne komunikacijske tehnologije kot sredstva povezovanja, poznejšega ohranjanja bližine in njenega nadzora hkrati. V povezavi s tehnologijo pa je v pesmih izpostavljeno tudi vprašanje avtentičnosti spomina in ustvarjanja spominov. Zapisovanje družbene, kulturne in jezikovne razlike kot fascinacije in frustracije hkrati, je bilo počasen in skrben proces, ki gotovo narekuje tudi tako branje pesniške zbirke. Skozi trojezičnost slovenščine-angleščine-kitajščine avtorica premišljuje kompleksnost prevajanja izkušnje in sveta ter sledi sestavljanju oziroma zapisovanju večglasnosti svojega pesniškega izraza. Nestalnost in neenakovrednost razmerja med vsemi tremi jeziki v zbirki označuje proces potujevanja kot način približevanja drugi in preseganje lastnega neznanja. Če je angleščina jezik sporazumevanja in kot vmesnica dobrodošla, čeprav ne zadostna, je kitajščina v vlogi jezika kot podrobnega raziskovanja drugega sveta, drugih kulturnih konceptov. Izmuzljivost pojma zasebnost in delikatnost opredeljevanja intimnega znotraj nje ter tudi njenega vzpostavljanja v poeziji s tokratno razmeščenostjo v precej kontrasten medkulturni kontekst priganja misel in tako jezik do skrajnosti. V trojezičnem prostoru, ki se vzpostavlja kot prostor večjezične misli in čustvovanja, so mestoma uporabljeni tudi različni oblikovalski postopki (npr. zabris besed), s katerimi pesniška zbirka kar radikalno posega v polje vizualnega izraza.
Beseda ‘rujenje’ je neologizem, ki zaobjema neujemljivosti različnih osebnih, družbenih in kulturnih konceptov, neznanje in nezadostnost jezikov. Pomeni izgubljeno s prevodom v slovensko-kitajskem dialogu, a je hkrati prostor zanj. ‘Rujno’, zlato rumeno ali rdeče s svojimi simbolnimi pomeni, je to ‘rjutje’. Po več mesecih molčanja in nezmožnosti besed je najprej vzniknil vizualni jezik, so se postavljali razstavni eksponati, a vendarle so se znova z vso močjo in krhkostjo dogajale in nazadnje izpisovale besede.