Center za slovensko književnost predstavlja – Glorjana Veber (Razkošje) in Alja Adam (Privlačnosti)
Tanja Petrič o zbirki Razkošje Glorjane Veber: “Glorjana Veber se je že s prvencem Prosti pad (CSK, 2013) suvereno vpisala na slovenski pesniški zemljevid s svojim avtentičnim glasom, ki se »prepušča brez vsega, a z vsem, kar je«, če parafraziramo verz pesmi Draga pesnica iz prve knjige. Gre za poetiko, ki v svoj pesniški zamah zaobjame vso kompleksnost sveta – od intime do skupnosti, s tem pa ubira najrazličnejše registre, od tihih, monoloških sekvenc, do razvnetega družbenega komentarja. Na sledi tovrstnemu gibanju smo v tematsko-vsebinskem smislu tudi v avtoričini novi pesniški zbirki Razkošje. Če je Prosti pad zaznamovalo vertikalno pospešeno gibanje, pesmi iz Razkošja delujejo v horizontalni smeri. Formalno jih zaznamujejo daljši verzi in kitice, ki delujejo enovito, kot bi bili napisani v enem samem dihu, mestoma sopihajočem, mestoma umirjenem, vselej pa premišljeno ukročenem z interpunkcijo.
Avtorica se v pesniški zbirki Razkošje vrača v pred-pomene in pred-forme sveta, »kjer je celota še brez vonja, ritma in oblike«. Če je bilo v prvencu treba stvarnost šele poimenovati in jo poseliti, kar je porodni akt pesniškega ustvarjanja nasploh, se govorka v zbirki Razkošje vsakršnim poskusom »imenovanj«, ki vzpostavljajo razmerja, razlike in hierarhije, odpoveduje ali jih vsaj prevprašuje. Dinamična, gosta in »razkošna« pesniška govorica, pogosto zapisana v drugoosebnem dialoškem in včasih celo zaklinjevalnem tonu, nenehno vre, valovi in pljuska ob ogrožajočo realnost, kontaminirano s političnimi nazori, družbenimi konvencijami, pričakovanji in nesmiselnimi vsakdanjostmi. Govorka se vselej sooča z dvema razsežnostma kozmosa – z njegovo fizično-fizikalno komponento na eni in metafizično-socialno komponento na drugi strani. Kajti »ko se v fiziki ena energija pretvori v drugo«, to vodi tudi v »temeljno družbeno spremembo«, ki napove trenutek odločitve, v katerem mora človek zavpiti »Dovolj je!«. V potvorjenem svetu, ki v službi volje do moči proizvaja videze in nesmisle, se na begu izgublja človek z vso svojo človečnostjo in so-čutnostjo, vzpostavlja pa se brezstična razdalja do sobitij, kar ni le trenutni protikoronski ukrep, temveč simptom našega časa.”
Lucija Stupica o zbirki Privlačnosti Alje Adam: “Privlačnosti Alje Adam popisujejo intimna izkustva, za katere ne vemo, ali niso morda celo sanje. Ko se s prvimi verzi spustimo v prostor ljubezenske zgodbe, kjer avtorica opisuje odnos med žensko in moškim, čutimo odločenost: »Bila sem tukaj«. Ladja je že pripravljena na odhod, zaenkrat je tu le njen odsev, pa vendar. Pesnica mora v stvari odtisniti delček sebe, pustiti mora odtise, četudi se ena zgodba končuje in začenja druga. Pesnica se zaveda, da odtisi niso vedno vidni že na prvi pogled, lahko so bolečina, nemoč, ponovno odprta že zaceljena rana: v naključnem pogledu, v pozibavanju sosede, ki kasneje odzvanja kot lastno prikimavanje, v iz spomina priklicanem spominu na čivke ptičev, ki so padli v dimnik, in ki sta jih ljubimki, začarani druga z drugo, preslišali. Tu smo že v prostoru druge ljubezenske zgodbe. »Nihče me ni naučil napisati lezbične pesmi,« kot tudi ne, kako biti ljubimka, mama, sestra, vnukinja, hčerka, vse to, kar je v fokusu avtoričine pisave. Adrienne Rich pravi, da »ima poezija sposobnost, da nas na svoj način in s svojimi sredstvi spominja na nekaj, kar nam je prepovedano videti.« Pesmi Alje Adam na prepovedano ne le spominjajo, odkrivajo tudi strah, strah do »svetlobe, / … / ker dela vidno, kar si želim, / da ostane skrito«.
Obale, ki jih v pesmih srečujemo in na katere skozi branja vstopamo, niso prijazne, četudi nas pripovedni ton pesmi lahko zavede v nasprotno. Največkrat dišijo po Mediteranu in po oddaljenih severnih vodah, in so kdaj kot pest njokov, tople in mehke, nekakšen vonj otroštva, a pred nami dvigujejo pokrajino, ki »izostri robove«. Do pečin vodijo le steze; in spodaj je prepad. Spodaj so potopimo v valove, kajti »morje vse zaceli«. Zgoraj se odpirajo razgledi, ki nas popeljejo do otokov, galebjega mladiča, jadrnic. In pečina lahko naenkrat postane okenska polica, kamor so starejše deklice posadile mlajšo, da je strmela dol, v morda svoje prvo brezno (Rob).
Na prehodu med dvema ljubeznima, ujete med dve resničnosti, Privlačnosti tkejo svoje mreže in jih mečejo v še neznane prostore. Morda se v njih ujamejo ribe z belimi pajčolani, morda izgubljene neveste, morda male smrti, morda samote. Vsekakor pa ti še nepoznani, a morda že sluteni prostori naplavljajo spoznanje, da je svet že zagnal kolesje sprememb, če se ni že spremenil.”