Prepišni Prišleki – ker je letošnje leto vsaj zaenkrat odneslo Prepišno uredništvo, LUD Literatura tokrat na prepih postavlja najnovejše avtorje in avtorice Prišlekov.
Berejo: Muanis Sinanović, Maja Vidmar, Peter Semolič, Ana Svetel, Marko Golja in Lucija Stupica.





Muanis Sinanović (1989) je izdal 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik revije I.D.I.O.T., je tudi član redakcije portala Proletter.

Maja Vidmar (1961) je izdala naslednje pesniške zbirke: Razdalje telesa (1984), Način vezave (1988), Ihta smeri (1989), Ob vznožju (1998), Prisotnost (2005), Sobe (2008), Minute prednosti (2015), v pripravi je pesniška zbirka Pojavi (2020). Za knjigo Prisotnost je prejela Jenkovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in dunajsko štipendijo v okviru velike nagrade za vzhodnoevropsko literaturo.

Peter Semolič (1967) je študiral splošno jezikoslovje in sociologijo kulture na FF v Ljubljani. Piše poezijo, prozo, radijske igre, esejistične in publicistične članke ter prevaja iz angleščine, francoščine, srbščine in hrvaščine. Do zdaj je objavil večje število samostojnih pesniških zbirk in kratek roman za otroke, s svojim delom pa je vključen v okoli petdeset antologij tako doma kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

Ana Svetel (1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študijsko jo zanimajo socialni in kulturni vidiki svetlobe, teme in vremena na Islandiji. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena. Jeseni 2019 ji pri isti založbi izide kratkoprozna zbirka o prevozih. Občasno piše tudi za druge medije. Rada ima klasično glasbo, morje in delo.

Marko Golja (1960) živi v Ljubljani, kjer dela kot novinar in urednik na Radiu Slovenija. Piše literarne in filmske kritike ter leposlovje, souredil je tudi slovensko-rusko antologijo slovenske poezije Iz veka v vek in prevedel izbrane pesmi Raymonda Carverja.

Lucija Stupica (1971) je svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let z vmesnimi mesečnimi prekinitvami z bivanji v tujini, da bi nazadnje pisala poezijo v Stockholmu. Je pesnica in oblikovalka interierjev. Njena zbirka Čelo na soncu (Beletrina, 2000) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi (2008) ter nagradi, nemška Hubert Burda in švedska Klaas de Vylder za priseljene avtorje. Točke izginjanja je naslov nove knjige, ki nosi letnico 2019.

Projekt je nastal v okviru literarno-umetniškega društva LUD Literatura, ki skrbi za literarno kulturo. Izdaja revijo Literatura in ima obsežen knjižni program.